03. december 2007

SLOVO

Odpovedujem se te.
(Pa ne zato, ker bi to želela ali hotela.

Moram.

Zame gre.)

Bodi svoj na vseh tvojih brezkončnih poteh
sveta in zavesti.
In ne najdi me več!
Boli, veš!
Ko tako čakam, hrepenim in koprnim,
in te ni,

se v meni budi tista znana žalost

telesa in duha.
Pozabljeni spomini me preplavljajo in vem, da

nisem tvoja,
nisem zate,

in včasih mi to pomeni, da
me ni.
Iluzije so pač krhke.
In zgodi se,

da se v hipu razblinijo kot beli oblaki na jasnem nebu.
Tudi moja se je.
Ni najine skupne poti.
Ni tvoje ljubezni zame.

In to je vse, kar mi je bilo pomembno.
Zdaj bo treba zgraditi nov svet čudežev.
Brez tebe.
Kako to gre?
~
Na poljanah radosti sem sama,
a srečna.
Bodi dovolj.

Sreča je vse.
Poljubljam te v slovo
in se te dotikam,
pobožam te po laseh

in ti kličem
zbogom!

Ni komentarjev: